Henrik Haas in slovenska severna meja

100 let slovenske severne meje in vloga Henrika Haasa – poskus prikaza vzporednic teh dveh fenomenov

Kaj bi lahko dejali o vzporednicah delovanja dr. Henrika Hasa, advokata in esperantista v Mariboru ter bojem za severno slovensko mejo? Čeprav še najbrž nikjer ni zapisano, bi lahko z gotovostjo trdili, da je uspešno zastopanje slovenskih strank na sodišču prvič v slovenskem jeziku (v takrat nemškem Mariboru) imelo določen vpliv na narodno zavest in samozavest v slovenskih krogih tega mesta z okolišem.

Trdimo lahko tudi, da komuniciranje v nevtralnem mednarodnem jeziku med pripadniki različnih narodov in narodnosti pri ljudeh, zaradi občutka enakopravnosti, dviguje zavest in samozavest.

Članek v nadaljevanju je uredil K. Kovač, Železničarsko esperantsko društvo, maja in junija 2018.

***

Dogajanje ob koncu I. svetovne vojne je povzeto iz knjižice: Lojze Penič, Boj za slovensko severno mejo 1918-1920 (izdaja 1988). Za združitev Slovencev, Hrvatov in Srbov iz Avstro-Ogrske v novo državo so delovali jugoslovanski politični emigranti iz te države, ki so bili od leta 1915 združeni v Jugoslovanskem odboru s sedežem v Londonu.

Majniška deklaracija (prebrana 30. Maja 1917 v avstrijski poslanski zbornici na Dunaju) je proti koncu leta 1917 sprožila velik val narodnega gibanja, ki se je stopnjevalo do poletja 1918. Posamezniki, velik del slovenske duhovščine, občine, okrajni zastopi, gospodarske organizacije in društva so s podpisi podprli majniško deklaracijo. Zlasti dekleta in žene (fantje in možje so bili pri vojakih) so storile veliko, da je deklaracijsko gibanje zaživelo ter močno razgibalo večino slovenskih dežel in Istro. Ob slovenski severni meji je bilo gibanje močno na Štajerskem, kljub hudemu pritisku in nemškemu nasprotovanju, je zajelo Koroško; Prekmurje, ki je bilo v ogrskem delu monarhije, pa je skoraj povsem obšlo. Madžarska oblast je gibanje smatrala za veleizdajo.

V letu 1918 so začeli Slovenci prirejati deklaracijske shode in na njih pridobivati ljudi za novo državo. Po slovenskih časnikih, ki so včasih bolj, včasih manj izčrpno poročali o deklaracijskem gibanju, smo našteli 24 taborov. Prirejali so jih od januarja do junija 1918. Sprva jih je oblast dovolila, od aprila dalje pa ne več, kljub temu je bilo še nekaj taborov v maju, eden še v juniju. Na nekaterih taborih se je zbralo tudi do 7000, v Št. Janžu na Dolenjskem pa celo 10.000 ljudi.

Slovenski poslanci in drugi organizatorji deklaracijskega gibanja so za majniško deklaracijo pridobivali ljudi tudi na shodih slovenskih strank in društev, na gospodarskih sestankih, na delavskih shodih ipd. Ti shodi, po časnikih smo jih našteli 37, so bili v zaprtih prostorih, zato se je lahko zbralo manjše število ljudi. Pripravljali so jih tudi v obmejnh krajih in v mestih Maribor, Ptuj, Celovec. Konec oktobra 1918 so nastopili za slovenski narod usodni trenutki. Dne 29. oktobra je bila v Ljubljani in Zagrebu razglašena ustanovitev Države Slovencev, Hrvatov in Srbov pod vodstvom Narodnega sveta v Zagrebu, s predsednikom dr. Antonom Korošcem. Narodni svet v Ljubljani je s soglasjem Narodnega sveta za slovenski del države ustanovil Narodno vlado Slovencev, Hrvatov in Srbov v Ljubljani in ji prepustil izvršilno oblast. V zadnjih dneh oktobra so Slovenci v Ljubljani prevzeli civilno in vojaško oblast.

In kako je bilo v drugih krajih? V septembru je Narodni svet za Slovenijo in Istro ustanovil odseke za Trst, Goriško, Koroško in Štajersko. Odsek Narodnega sveta za Štajersko ali Narodni svet za Štajersko, kakor so ga pozneje imenovali, je deloval zelo uspešno (izvolili so predsednika, podpredsednika, tajnika in blagajnika). Na ustanovnem sestanku 26. septembra 1918 je svet prevzel naslednje naloge: določiti narodno mejo proti nemški Štajerski in Madžarski, ustanoviti po vsej slovenski Štajerski narodne straže in krajevne narodne svete, skrbeti za financiranje, reševati gospodarska vprašanja; povabiti k sodelovanju slovenske socialne demokrate; reševati vprašanja prehrane v industrijskih in revnih slovenskih krajih. Nastavljeni so povsod sami slovenski okrajni glavarji, katerim je podrejena tudi žandarmerija.

Narodni svet se je pogajal tudi z vojsko. S soglasjem sveta je 1. novembra major Maister prevzel vojaško oblast v Mariboru. Narodni svet pa mu je povečal avtoriteto s tem, da ga je povzdignil v čin generala ter ga imenoval za poveljnika mesta Maribor in vseh vojaških enot na slovenskem Štajerskem. General Maister je takoj odslovil tujerodno vojsko, v Mariboru pa zadržal slovenske vojake. Od 1. novembra dalje je bil general Maister s svojimi slovenskimi častniki in vojaki odločilna oseba v boju za Maribor in slovensko mejo na Štajerskem.

Mariborske Nemce je v prevratnih dneh vodil občinski svet, ki so ga sestavljali predstavniki nemških meščanskih strank, za pogajanja s Slovenci pa so si izbrali poseben tričlanski odbor. Nemci so po razpadu Avstro-Ogrske menili, da je treba iz taktičnih razlogov popuščati zahtevam Slovencev, da bi ohranili red in mir, vse drugo se bo že kasneje uredilo. Varnost premoženja in imetja so postavili na prvo mesto. Upali so, da se jim ne bo maščevalo delavstvo, ki so ga prej zapostavljali. Tudi na pomoč vojske so računali, čeprav se z vojaškim poveljstvom še zadnje dni oktobra niso dogovarjali. Kljub negotovosti so bili prepričani, da bo Maribor ostal nemški. Zato je občinski svet mesta Maribor 30. oktobra 1918 sprejel sklep, da je Maribor z zaledjem del Nemške Avstrije.

Za Prekmurje je novembra 1918 kazalo zelo slabo. Tam ni bilo pravih narodnih svetov in narodnih straž, a tudi ne slovenske vojske, ki bi lahko prevzela oblast. V ogrski polovici monarhije ni moglo delovati deklaracijsko gibanje. Prekmurje je držala Madžarska trdno v svojih rokah. Ob podpisu premirja z Madžarsko v Beogradu 13. novembra 1918 so določili razmejitveno črto na Dravi, s čimer niso bili zadovoljni Hrvati zaradi Medmurja, a še manj Slovenci. Od 4. do 6. novembra 1918 je prišlo v Prekmurju do manjših uporov proti grofom, veleposestnikom in uradnikom (zlasti v Beltincih), vendar sta jih vojska in orožništvo krvavo zatrla. Zadušen je bil tudi upor v Medmurju.

Od novembra 1918 do junija 1919 so na Koroškem in Štajerskem v raznih krajih potekali več ali manj hudi boji za mejo med Slovenci in Nemci, bili pa so tudi primeri uspešnih pogajanj med obema stranema. Konec leta 1918 in v začetku leta 1919 so Slovenci v Mariboru pod vodstvom generala Maistra z raznimi ukrepi iz nemških rok prevzeli ali postopno prevzemali vojaško poveljstvo, mestno policijo, mestno upravo, sodstvo, pošto in na koncu šole. Te spremembe so bile povod za stavke uradnikov, stavkati pa so začeli tudi železničarji in delavci v železniških delavnicah ter v kurilnici. General Maister in Narodni svet sta vselej takoj ugodila njihovim zahtevam in železničarji so se že čez nekaj ur vrnili na delo. Stavka od 29. novembra do 14. decembra 1918 pa je povzročila Slovencem velike težave. Le ti so menili, da so dovolj močni in so tvegali spopad z železničarji. Prišli so delavci iz drugih krajev Slovenije in prevzeli najnujnejše delo stavkajočih. Stavka je pospešila prehod železnice v slovenske roke. Obratno nadzorstvo v Ljubljani je 2. decembra 1918 prevzelo vse železniške proge na ozemlju, ki so ga zasedli Slovenci in na teh progah uvedlo slovenski uradni jezik. Po končani stavki so bili odpuščeni vsi uradniki in delavci, ki slovenščine niso znali ali je niso hoteli znati.

Maistrovi borci

Maistrovi borci leta 1919 (wikipedia)

Prekmurje je mirovna konferenca vse do 20. maja 1919 prisojala Madžarski, tedaj ga je teritorialna komisija prvič dodelila Jugoslaviji. Dokončno je vrhovni svet mirovne konference, ki so ga sestavljali predstavniki Združenih držav Amerike, Velike Britanije, Francije, Italije in Japonske, sklenil 9. julija 1919, da spada Prekmurje v Jugoslavijo in 12. Avgusta ga je jugoslovanska vojska brez odpora zasedla. Vrhovni svet mirovne konference se je glede štajerske meje držal jugoslovanskega predloga iz februarja 1919, nekoliko zmanjšanega maja 1919. Veliko napora je bilo treba vložiti, da so Jugoslovani avstrijski predlog ovrgli. Pri tem ima zasluge zlasti francoska delegacija v teritorialni komisiji in vrhovnem svetu. Za jugoslovanski predlog je pridobila angleško delegacijo, posamezni člani ameriške pa so tudi podpirali Jugoslovane. Za Avstrijo je glasovala le italijanska delegacija, ki je delovala ves čas proti Jugoslaviji. Glede Koroške Slovencem na mirovni konferenci nikoli ni kazalo dobro. Že 12. maja 1919 je bil za Koroško določen plebiscit. Po pripravah na plebiscit, plebiscitnih zborovanjih in pravi propagandni vojni z letaki je bil 10. oktobra 1920 plebiscit izveden. Za Avstrijo je glasovalo 22.025, za Jugoslavijo pa 15.279 ljudi. Med Slovenci je po izgubljenem plebiscitu zavladalo veliko razočaranje.

* * *

Ob skupnem obisku groba v Gradcu (Graz) poleti 2010-ega leta je vnukinja Henrika Haasa Srmena Krstev, dr. sci., esperantistom, ki so jo spremljali, povedala o zapisu, ki ga je napisala ob pripovedovanju svoje matere Herte Haas: o spominih na njenega očeta Henrika. Ta zapis je po povratku v Beograd, kjer živi, poslala v Maribor (kot je obljubila). V nadaljevanju je prevod iz srbohrvaščine.

Iz zgodovine esperantskega gibanja v Mariboru se ne spominjam veliko, ker sem se rodila 1914. leta. Nekaj tega mi je mati pripovedovala kasneje, a nekaj pa sem slišala od drugih ljudi, ki so mojega očeta poznali.

Moj oče Henrik (Hainrich Alexander Haas) je bil rojen 12. junija 1864. leta v Stand des Bräutigams pri Gradcu (Graz), očetu Simonu Haasu in materi Mariji, rojeni Gmoser. Njegov oče je bil kmet na Rosenbergu pri Gradcu in v družini je bilo veliko otrok. On je bil edini od otrok, ki je končal univerzo. Po zaključku študija prava v Gradcu je delal kot advokatski pripravnik in kot advokat v Gradcu. V Maribor, tedaj Marburg an der Drau, pride najbrž 1906. leta, kjer odpre advokatsko pisarno in dela kot advokat. Bil je prvi advokat, čeprav nemškega porekla, ki je na sodišču zastopal svoje stranke, Slovence v slovenskem jeziku. Slovenščine se je naučil še kot učenec in to sam. Kot advokat je bil izreden branilec obtoženih in so ga mnogi mladi advokati, pripravniki, mladi sodniki in študenti, prihajali poslušat.

Po končani 1. svetovni vojni, l. 1918, je moj oče ostal v Mariboru in optiral za Jugoslavijo. Nadaljeval je z advokaturo vse do svoje smrti, 30. julija 1925 v Gradcu, kjer je pokopan na centralnem (Zentralfriedhof) pokopališču.

Kakor se je z lahkoto naučil slovenščine, tako se je naučil tudi ostale jezike. Pripovedoval nama je, meni in bratu Silviju, da je pogosto po šoli moral pomagati svojemu očetu in goniti krave na pašo. Tedaj je vzel s seboj učbenik tujega jezika in se učil jezik, ki mu je bil v tistem času aktualen. Ker starši niso bili pretirano premožni, od njih ni mogel pričakovati denarja za knjige in je pred šolo, ki je bila precej oddaljena od Rosenberga, kjer je stanoval, odšel na travnik, nabral cvetja in ga še pred šolo prodajal na tržnici. Imel je izreden talent za jezike in z lahkoto je obvladoval jezike enega za drugim. Ko se je naučil jezik iz germanske ali romanske skupine, se je z lahkoto potem naučil tudi druge jezike iz te skupine. Tako je znal skupaj 24 jezikov, od katerih je 12 govoril, še v 12-ih pa se je mogel sporazumevati. To mu je bilo zelo v pomoč v advokatski praksi, ker so mnogi ljudje prihajali z različnimi dokumenti v različnih jezikih, ki jih je on lahko prevedel in razumel.

Zanimanje za druge jezike in kulture je verjetno motiviralo mojega očeta, da se je že 1906. leta vključil v Esperantsko društvo v Gradcu. Takoj po prihodu v Maribor je pričel propagirati Esperanto. Leta 1910 je ustanovil Esperantsko društvo v Mariboru, kot podružnico Esperantskega društva Gradec, katerega predsednik je bil do svoje smrti. Dokler še ni formiral društvo v Mariboru, je tedensko hodil na sestanke v Gradec in se po sestanku s poznim vlakom vračal v Maribor. Da bi pridobil člane, je sam na svoje stroške tiskal letake, v katerih je Mariborčanom pojasnjeval namen esperanta in jih pozival, da se včlanijo v društvo. Spomnim se, da so mariborski esperantisti imeli svoje redne sestanke – »kunveno« v kavarni »Central« in pozneje v gostilni »Emeršič« (po II. svetovni vojni gostilna »Turist«). Za gostilno je bila lesena veranda z dolgo mizo in tam so se esperantisti vsak teden redno sestajali. Tudi jaz sem bila včasih prisotna na nekaterih manifestacijah, ker so me angažirali, da deklamiram kakšne pesmice v esperantu.

Kot samostojno društvo je bilo v Mariboru ponovno ustanovljeno Esperantsko društvo Maribor 1922. leta in za predsednika je bil izbran moj oče Henrik Has.

V Esperantsko društvo je zelo hitro včlanil tudi mojo mamo Prisko Haas, rojeno Schindler (8. januar 1888, Knittelfeld, Avstrija – 26. julij 1975, Maribor). Moja mati je maturirala 1909. leta na učiteljski šoli v nemščini, v Mariboru. Dve leti je delala kot učiteljica v vaških šolah na avstrijskem Štajerskem. Članica esperantskega društva je postala 1911. leta. Moj oče si ni mogel zamišljati, da žena nebi govorila esperanto in moja mati ga je zelo hitro obvladala.

Dr. Henrik Haas

[Dr. Henrik Haas, bil je prvi advokat v Mariboru, čeprav nemškega porekla, ki je na sodišču zastopal svoje stranke Slovence v slovenskem jeziku.]

Moja starša sta se udeležila več esperantskih kongresov v Evropi. Prisostvovala sta na VIII. Svetovnem esperantskem kongresu v Krakovu na Poljskem 1912. leta. Na kongresu v Bernu v Švici 1913. leta sta spoznala tudi ustvarjalca esperanta, doktorja Zamenhofa. Spomnim se, da je njegov lik bele barve, narejen iz gipsa, stal v naši hiši na častnem mestu.

Svetovnega kongresa na Dunaju 1924. leta, na katerem so bili prisotni predstavniki iz 45 držav, sta se udeležila tudi moja starša. Na tej poti sva ju spremljala tudi moj brat Silvijo (1912-1936) in jaz. Midva sva se že v rani mladosti naučila esperanta, ker sta se najina starša med seboj pogovarjala v esperantu, še posebej ko nista želela, da bi midva otroka razumela, o čem se onadva pogovarjata. Jaz sem še v gimnaziji, pri skavtih šla na tečaj esperantskega jezika, kjer nas je poučeval profesor Rakuša, mariborski esperantist.

Iz tistega obdobja se spominjam, da sem prisostvovala proslavi 15. obletnice ustanavljanja Društva esperantistov Maribora 1925. l. , ki je bila v dvorani »Kasino« na Slomškovem trgu. Moja naloga je bila čuvanje razstavljenih knjig. Spomnim se tudi srečanja esperantistov Maribora in Zagreba, ki je bilo, zdi se mi 1928. leta. Sestanek je bil v hotelu »Meran« nasproti železniške postaje v Mariboru. Ta hotel je bil v I. svetovni vojni zelo razrušen, a je dvorana ostala v celoti in v njej je bil skupni sestanek esperantistov, ki mu je prisostvoval tudi zagrebški esperantist doktor Maruci, ki je name naredil zelo močan vtis.

Maribor je bil tedaj zelo mešana nacionalna sredina, v kateri so živeli avtohtoni Slovenci, večinoma v okoliških vaseh in mestecih tudi Avstrijci, ki so bili na hitro nastanjeni v Mariboru. Mojega brata in mene je oče od malega učil nacionalne tolerance in svetovljanstva ter govoril da v tej napetosti, ki vlada med Slovenci in Avstrijci, se ni treba postaviti na nobeno stran, temveč je treba z vsemi sodelovati in z vsemi biti v dobrih odnosih. Iz te zgodnje mladosti se tudi spominjam, da je bil zelo skrben oče. Če je padal dež, si je mojega brata dal na rame, mene pa na hrbet in naju je tako odnesel v vrtec, ki ni bil daleč od naše hiše in le zato, da se nebi zmočila in ves dan v vrtcu sedela z mokrima nogama.

Moj oče je bil človek velikega intelektualnega formata in vsestranskih interesov. Po njegovi smrti ni ostalo nikakršno imetje, pokojnine mati ni mogla dobiti, ker je prekratko vplačeval v pokojninski sklad in niti življensko zavarovanje, ker je prekinil vplačila ter se priključil pokojninskemu skladu. Toda, zato je za njim ostala ogromna biblioteka. On je preprosto ves denar vlagal v nakupe knjig. Tedaj je imel dva pomembna leksikona, Majerov, ki je še danes v naši lasti in Brokhausov, katerega je moja mati morala prodati. Ostalo je tudi veliko učbenikov različnih tujih jezikov. Ostale knjige je moja mati podarila knjižnicam v Mariboru, po II. svetovni vojni. Verjamem, da so na ta način te knjige le ostale ohranjene in da so jih zainteresirani bralci koristili.

Po njegovi smrti je moja mati nadaljevala z delom v advokatski pisarni kot uslužbenka in je tako preživljala sebe in naju, svoja takrat mladoletna otroka. Seveda je nadaljevala svoje delo v Esperantskem društvu Maribor med obema vojnama in po II. svetovni vojni, ko je pričela z učnimi urami esperantskega jezika. Bila je tudi članica mednarodne esperantske zveze. Individualne učne ure je imela za učence vse do svoje smrti, v 88-tem letu življenja. Vse tečaje in individualne ure je imela brezplačno. Bila je predsednica Esperantskega društva Maribor in ko to ni več zmogla zaradi starosti in slabega vida, je bila imenovana za dosmrtno častno predsednico. Bila je tudi poznana po svoji dobrodelnosti. Od svoje pokojnine je pogosto darovala za esperantsko društvo in tudi pletla je izdelke, ki so jih člani Esperantskega društva prodajali in dajali za dobrodelne namene ob raznih nesrečah v naši domovini, tedaj Jugoslaviji in tudi v svetu, v Peruju ali Pakistanu, na primer. Za vse te doprinose je bila odlikovana z redom zaslug za narod s srebrno zvezdo, 1975. l., ki sem ga jaz posthumno prevzela.

Srmena Krstev, dr. sci., v Beogradu, 2. 3. 2010.